Učna enota 2. Dolgi pohod k pravicam žensk, enakosti spolov v državah članica Evropske Unije 

Skozi stoletja so se zenske borile za to, da bi mele enake možnosti in pravice kot moški. Imenovali so jih feministke, ali pa tudi ne, vendar v vsakem primeru so delovale, da bi oblikovale ženska družbena gibanja. 

Med francosko revolucijo so ženske izrazile svoje zahteve po družbeni enakosti, šle so na pohod proti Versaillu in vzklikale "Svoboda, enakost, bratstvo." 

V tistem času se prvič pojavijo zahteve po uveljavljanju političnih pravic žensk in to je bilo tudi prvič, da so ženske videli kot državljanke. Pomemben dosežek je bila deklaracija o pravicah žensk in državljanov, ki jo je napisala Olympe de Gouges leta 1791. Gre za enega prvih zgodovinskih dokumentov, ki brani enake pravic in enakost pred zakonom, pa tudi pravico žensk, da volijo.

Ženske so hotele sodelovati v državnih rečeh, oblikovati zakone, ki so jim bile poprej podrejene. Gibanja sufražetk s Floro Tristán na čelu, feministične skupine v delavskem gibanju, so bile pod vplivom besedila "O izvoru družine, zasebne lastnine in države", ki ga je napisal Friedrich Engels leta 1884. Nekatere ženske so ustanovile društvo in kmalu po tistem tudi gibanja sufražetk, tako na nacionalni kot na internacionalni ravni. Po nastanku Združenih držav je leta 1890 nastala Nacionalna zveza ženskih društev sufražetk v Veliki Britaniji in leta 1897 nemško društvo za pravice žensk v Nemčiji ter leta 1902 francoska zveza za volitve žensk v Franciji, ki je nastala leta 1909. Te organizacije so bile včlanjene v mednarodno zvezo sufražetk. Ta je nastala v Berlinu leta 1904 in je pričakovala, da jo bodo doživljali kot gibanje za človekove pravice.

Desetletja je trajala borba in lobiranje, da so ženske dosegle volilno pravico v različnih evropskih državah v 20. stoletju.

V ZDA so ženske že imele volilo pravico od leta 1869 dalje, Finska je naredila prve korake leta 1906, ko je sprejela reformo, s katero so postavili na noge parlament, kar se je zgodilo na temelju splošnih volitev. Leta 1907 Norveška in potem leta 1915 Danska in Islandija, sledijo finskemu zgledu. Prva svetovna vojna je ustvarila pogoje za uvajanje volilne pravice v številnih državah. V Rusiji leta 1917 (po revoluciji), v Latviji, Estoniji, Poljski in Združenemu kraljestvu (najnižja starost volivcev je bila omejena do leta 1928), v Nemčiji in Avstriji po padcu monarhij in ustanovitvi republik) leta 1918. Tem državam sledita še Nizozemska in Luksemburg leta 1920. Leta 1931 Španija, kot novo ustanovljena druga republika ženskam omogoči, da gredo na volišča. Leta 1929 Romunija delno omogoči volilno pravico za ženske. V Franciji so to pravico ženske dobile aprila 1944, skladno z željo generala de Gaulla. V Italiji in Sloveniji (Slovenija je bila del nekdanje jugoslovanske federacije) so ženske dobila volilno pravico leta 1945, Grčija pa je morala počakati na ustanovitev parlamentarne monarhije, da je takrat uvedla splošne volitve in zapisala pravico žensk do volitev v ustavo iz leta 1952.

V tem povojnem obdobju se je pričel nov feminizem s Simone De Beauvoir in Betty Frieden. V tistih časih je že bil govor o patriarhalnosti, o enakosti moških in žensk, o pravicah žensk do upravljanja s svojim telesom. Simone De Beauvoir je objavila delo Drugi spol leta 1949 in poudarila: Ženska se ne rodi kot ženska, ženska postane. Že v 70-ih letih se ji pridruži s tem razmišljanjem Kate Millet. Med spoloma ni intelektualnih in emocionalnih razlik. Ameriška psihologinja Betty Freidan govori o 'Misticizmu ženskosti', to je o stereotipu, ki so ga moški prilepili ženskam v 50-ih letih in je vodil v samodestrukcijo.

V tistem času se pojavi teorija Queer, ki zavrača klasificiranje ljudi v univerzalne in stalne kategorije. Spolna identiteta je proizvod kulturnega konstrukta in ni del biološkega determinizma, trdijo v tej teoriji in spol se spremeni v socialno-kulturni spol.

Danes je veliko ženskih gibanj, ki se odrekajo zgolj enega pogleda na socialno-kulturni spol. Nasprotno, zavzemajo se za raznolikost dela, skupno delo moških in žensk je že dalo nekatere rezultate in ženske z vseh celin so razvile akcijske strategije v okviru Združenih narodov, nevladnih organizacij in društev. Leta 1995, v času četrte svetovne konference o ženskah, je bilo sprejeto nepričakovano veliko število zavez glede pravic žensk in človekovih pravic. Več kot dve desetletji kasneje, potem ko je bila sprejeta Pekinška deklaracija in Akcijska platforma, še nobena država ni dosegla enakosti spolov in ženska diskriminacija se nadaljuje. Zato si feministična gibanja po svetu prizadevajo za boljšanje življenjskih in družbenih okoliščin žensk.